Kdor zna, preprosto zna

Ne, ni dovolj, da po svetu hodim s pofarbanimi rokami od samoporjavitvene kreme namazane povsem po nesreči oz. po lastni nepremišljenosti, ne… niti to, da kažem širnemu svetu svoj centimetrski (ki je baje že kar 2cm!!  :shock: ) narastek las, ker cimra preprosto nima časa zame (verjetno mi vrača udarec, ker tudi jaz nimam časa zanjo… žal, dan ima le 24 ur)… kot kaže niti to ni dovolj, da sem bila en fakin’ teden na trnih, ker mi je ta’rdeča zamujala in da sploh ne omenjam stresa, ki je prišel z mislijo, da bi bila kar MAMA! Ne, to ni nič… Ker to še ni dovolj funny za nadnaravne sile, ki se več kot očitno zafrkavajo z mano, sem dobila še kazen od redarstva za nepravilno parkiranje, zaradi katerega sem bila zopet olajšana za 40 ojrov… mislim, halo?Jah, seveda še to ni vse… ne ne ne ne… jaz sem tista, ki pobira največjo šmornarijo na tem svetu… itak!
Pred dnevi pridem točno ob pol 9h pred avto in zadela me je strela z jasnega. Ne dobesedno… ampak moj fris ni bil nič kaj drugačen kot če bi me. Za boljšo predstavo - mudilo se mi je v službo.Torej…
Vsi avti so bili parkirani naravnost - recimo takole IIIIIIIIII, moj avto pa edini takole /. V vrsti je izgledalo nekako takole IIIIIIIIII/IIIIII.  Tista poševna zadevšna na sredi parkirišča je bila moja rdeča raketa. KDOR ZNA, TA ZNA… na levi strani 5cm, na desni 2cm, spredaj 10cm… več kot lepo. Preprosto ne vem kako je do tega sploh prišlo. Kot kaže sem imela zvečer drugačne so-parkiralce kot zjutraj, kar je pripomoglo k temu, da sem jaz izpadla več kot debilno in že na daleč vidno, da je ta avto brez dvoma od ženske. Mimoidočim pa sem dala še dodatno kost za glodat… ženske in avto, a ne.
In kaj jaz naredim…
Najprej kličem mamo… ne vem zakaj, čemu,… moralna podpora? Recimo…
Za družbo pri gledanju situacije sem poklicala še Mojco… ne vem zakaj… kajtebvsenerataizjava je bila odveč… se vsega še predobr zavedam.
Stala sem pred avtom… študirala, tuhtala, premlevala, sikala, pogledovala na uro… :oops:
In najhujše je sledilo… iz telovadnice je začelo prihajati nenormalno folka (avto je bil parkiran pred telovadnico). Z avtom sva postala vse bolj barvno usklajena. Grem do prve gruče in vprašam, če kdo pozna lastnika belega avta z MB registracijo. Me bulijo in potem končno en izjavi “Ich spreche nicht slowenisch” (neki takega). O bože mili… grem do druge gruče, isto… Bemoš… “A je tu kak slovenc sploh?”… pa se končno oglasi en toti Mariborčan v pajkicah, jl… mu razložim situacijo in on navdušeno “Js mam bel avto”. Greva do avta in on meni “O lubica, to pa ni moj avto…” :shock:
Še hujši del… Do avta prideta še dva nemca… pa še dva… pa še trije… pa še deset jih pride pogledat kaj se dogaja… ja, pa še nekaj slovenceljnov, itak. Atrakcija dneva! 30 nas je zijalo v avto… razen treh, ki so se nekak po nemško zmenili (so mislili, da nič ne razumem… živeti v zmoti je normalno ;) ) in šli za avto. “No problem schatzi, no problem!” In kaj so naredili? Hoooopaa, hoooopaa, hoooopaa!!!… in moj avto je bil parajd za odhod.
Splooooh mi ni bilo nerodno… ne, to pa že ne. Meni? Ne ne… Šalo na stran. Tako nerodno mi že res lep čas ni bilo. Pravzaprav sploh ne pomnim, da bi mi bilo kdaj tako zelo zelo zelo nerodno. :oops:  Ko sem se vsedla v avto sem imela pred sabo zbor moških, ki so se mi dobesedno režali v fris in me do viška nerodnosti spravili z izjavami (sicer v angleščini) “Ti nas kar poklič, mi smo tukaj…” - “samo pokliči, če rabiš pomoč…” - “samo zate, vsi mi”, itd. In ploskanje, ko sem se vzratno odpeljala… in mahanje… o bože mili, zakaj ravno jaz???
In ker sem poštena… kar malo preveč… in ker povem vse po resnici… lahko bi povedala ‘nič’… sem v službi povedala kaj se mi je zgodilo in čemu moja zamuda, zdaj že drugi dan prenašam šefov smeh, ki ga popade, ko me zagleda. Hja… kaj naj rečem… rojena z namenom, da folk spravljam v dobro voljo in da še tako zagrenjene ljudi pripravim do smeha. ;)

Just another snowy day in El Jay

Good morning El Jay. How’ve you been on this cold morning? Ura je šele devet pa je že velik stvari za mano dans. Edin spanec se med teh velik stvari bolj težko šteje. Ob sedmih zjutri sm zaključu 16 urni delavnik. Petnajst čez sedem sem na blagajni plačal račun za 15€ špecerije. Glavna artikla sta bla čaj in limonce. Pol osmih je potekla minuta in petnajst sekund na timerju mikrovalovke, v kateri se je grela skodelca vode. To sm odnesu v sobo in jo tam zmešal s filter vrečko tutti-frutti sadnega čaja, žličko cukra ter žličko cedevite z okusom limone. Dbest čaj ever.

Sovražm čakanje. Pa naj bo to na zobarja, na telefonu al pa preprosto na razplet (ugoden ali ne) nekaterih dogodkov...
Six cups of tea and two TV shows later pišem tale blog, razmišljam o The Naked Man in čakam, da se vpiše na MSN za par vrstic mojih slabih šal in njenih posrečenih odgovorov. Čakam, kot sem celo noč čakal, ker je rekla, da mogoče dobim kak sms, če ne bo mogla spat. Očitno teh problemov tokrat ni mela ona, ampak sam js.

Včeri je bolj v hecu kot za res izrazla željo po sladoledu, ker sem omenu da grem lih v mercator si kupit neki za malco. Pa če bi mel kej več cajta, bi se ji ta želja tut uresničla. Sam ne vem kako bi izpadl – freakily wierd al sweet as hell. Kakšna bi bla reakcija? Zdej mi je žal, da nism riskiral being late from lunch in se odpeljal tiste tri minute s poti do nje in ji mal posladkal večer.

Po toči zvonit je prepozn…

Virusi so zadne cajte predmet mojga nezadovoljstva. Kašljam nonstop, smrkam skos pa grlo me boli za popizdit. Po šestnajstih urah govorjenja po telefonu pa si lahk tut predstavljate kaj to nardi z mojimi glasilkami. Tut zato sem med tem, ko sem tole pizderijo skup spravlal, spil še dodatne dve skodelce čaja. Zdj pa mislm, da bo treba mal v pisarno pogledat.

Predrta guma še nikol ni bil dobr znak…

Ko že navsezgodej vstaneš in ugotoviš, da se je prejšn večer predrla guma, takoj veš, da te čaka še zanimivih nekaj dni. Še posebi, če misliš it na daljše potovanje z avtom ter veš, da rezerva ne bo optimalna rešitev. Najprej gruntaš kje se je sploh lahk predrla? Na avtocesti je bla še cela, ko sem parkiral pred blokom je bla pa že čist prazna.

Fukiš rokavičke
Na prvi pogled, me zjutraj ni čakala najboljša situacija, ko sem vstal. Zuni je bla megla, sončka se ni še nč vidlo. Toplo sm se obleku, potem pa počasi odrinu 7 nadstropij nižje, da to predrto gumo zamenam. Najprej si je blo treba gor dat fukiš rokavičke, da se nism umazal – zdj sm neki fini ratal. Rezervo mam zadi pod avtom, tko da je res umazana. Na slikci lahko desno od rezerve vidte še dvigalko.

Rezerva zadi pod avtom
Potem pa je treba to usrano rezervo, skup z dvigalko nekako spravit izpod avta. Najprej moraš v prtlažnku en šrauf odšraufat, da se nosilc rezerve spusti dol. Vzameš stran rezervo, spuliš dol še dvigalko in voila – pripravljen si, da zamenaš prazno gumo z mal manj prazno rezervo. Zdj ko maš vse lepo prštimano, greš lahko do prazne gume, podstavš pod prag nadvse močno in stabilno dvigalko in začneš dvigovat avto.

Ko skor čist do vrha avto dvigneš, vzameš ključ s katerim boš odtegnu šraufe. Ampak zdj je avto dvignen in ko probaš odšraufat gumo, se ti kolo samo v prazno vrti. Sej bi se vsedu v avto, dal v brzino pa potem odšraufal gumo, ampak se ti ne zdi preveč pametna ideja cukat pa rukat, medtem ko je avto na dvigalki. Zato se odločš, da spustiš dvigalko dol, tok da boš odtegnu šraufe in potem spet avto dvigneš. Ko je dvignen, hitr odšraufaš tiste šraufe in odstranš prazno gumo. Zdej si že half-way there.

Prazna guma odstranjena
Prazno gumo maš dol in opazš, da dvigalka mal postran stoji, ker si jo prej bl slabo podstavu, zato mal pohitiš z rezervo in jo daš čimprej nazaj. Ker te že pošteno v roke zebe, maš mal problemov nacilat tiste šraufe, da lepo sedejo v navoj, zato kar vidš mimoidoče, k se prikrito smejijo sami pri sebi. Teb pa prtisk sam narašča.

No počasi ti uspe dobit rezervo gor, vse šraufe zategnt, potem pa začneš avto spet spuščat dol. In ko je čist na tleh, daš dvigalko stran in ugotoviš, da rezerva pa tut ni lih med najbolj polnimi gumami na tem planetu. Skomigneš z rameni, naložiš vse orodje nazaj v avto in se odpraviš na najbližjo bencinsko, da predrto gumo napumpaš in poskusiš ugotovit zakaj je spustila. Ko si že tam, vpihneš mal zraka še v rezervo.

Roba naložena v prtlažniku
Pri meni je blo tko, da je bla na stranski steni gume 2cm razpoka. Seveda optimist kakršen sem, grem do najbližjega vulkanizerstva, če mi bojo lahk to zaflikal. Mojster pa kratkomalo skomigne z rameni, da se to pa ne da. Fino. Še en strošek – nova guma. Predvsem mi to zelo odgovarja, ker so skor cel teden prazniki, ker sem danes na Krvavcu, ker jutri in v četrtek še delam popoldne,… Nadvse čudovito pa je to, da grem v petek na Jahorino, ki je oddaljena okoli 600km. Ni najbolj fajn delat 1200km z rezervno gumo. Baje.

Countdown smo pa že zdavnaj zalaufal. Še 3 dni pa se gremo mal minglat med bosance. Ouje. Kok nas bojo pretepl – že vidm. Tole bo zaenkrat tut zadna objava pred novim letom, če nas pretepejo pa zakopljejo na kakšnem vrtu, je pa to zadnja objava sploh.